ISTRA IN NJENA ZGODOVINA
Istra je največji jadranski polotok med Tržaškim in Reškim zalivom. Meri okrog 3800 km2. Večina pripada Republiki Hrvaški (3.130 km2), razen kratkega priobalnega pasu Slovenskega primorja ter občin Dolina in Milje v Italiji. Po naravnem položaju je Istra najkrajše prehodno območje med alpsko-srednjeevropskim in dinarsko sredozemskim prostorom.
Histrija
Ime Istra izhaja iz ilirskega plemena Histri, po drugi teoriji pa po reki Histar (Donava) za katero so v starih časih domnevali, da se v Istri izliva v Jadransko morje. To je povezano z legendo o Argonavtih, ki so pluli okrog leta 1250 pr.n.št. Istra je naseljena že od paleolitika. V predrimskem obdobju je bila v Istri razvita mreža približno 500 naselij znanih pod imenom kaštelirji. Rimljani so Histre opisovali kot kruto pleme piratov, ki so bili zaščiteni s težko navigacijo okoli njihovih skalnih obal. Rimljani so potrebovali dva vojna pohoda, da so jih leta 178/177 p.n.št. Končno uspeli ukrotiti. Tedaj so uničili njihovo glavno mesto Nezakcij, istrski kralj Epulon pa se je sam pokončal. Rimljani so vladali v Istri do njihovega propada leta 476. Znani so po tem, da so Istro zelo razvili.
Po propadu Rimskega cesarstva so Istro zasedli Goti in Langobardi. Leta 788 Istra pripade Frankom. Slovani so Istro začeli naseljevati v sedmem stoletju. Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov na današnjem ozemlju Primorske je listina rižanskega zbora (italijansko Il Placito del Risano). To je naziv zapisnika rižanskega zbora, ki se je odvijal najverjetneje leta 804, v kraju Rižana blizu Kopra. Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat. Udeležili so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov, predsedovali so mu trije cesarjevi odposlanci. V njej je med drugim zapisana obveza vojvode Janeza, ki je predstavljal tedanjo frankovsko oblast nad deželo, da bo Slovane, ki so se nastanili v okolici mest, preganjal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih. V poznem srednjem veku je bilo ozemlje Istre razdeljeno med raznimi gospostvi (Kranjska vojvodina, Goriška grofija, Oglejski patriarh, Beneška republika), katera so se potegovala za prevlado nad ozemljem, ki se razprostira ob jadranski obali med Slavnikom in Posočjem. Beneška republika si je zahodno in južno Istro podredila in z njo vladala od 12. stoletja do 1797. meja med Beneško republiko in Habsburško monarhijo je delila Istro. Dve tretjini sta pripadali Benetkam, ena Avstriji. Na beneški strani so bili Buzet, Motovun, Kanfanar, Svetivinčenat, Barban, Raša Labin in Plomin. Notranjost Istre so obvladovali Habsburžani, Pazinsko grofijo, Beram, Tinjan, Sv. Petar, Žminj, Boljun, onstran Učke pa Brseč, Moščenice, Lovran, Volosko in Kastav. Po propadu Beneške republike (1797) in Napoleona so na celotnem polotoku zavladali Habzburžani in ohranili oblast do konca 1. sv. Vojne. V tem obdobju je Istra doživela ponoven razcvet, zlasti Pulj, ki je bila glavna vojaška luka avstro-ogrske monarhije. Po I. Svetovni vojni je Istra pripadala Italiji, po II. Svetovni vojni pa Jugoslaviji. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991, večji del Istre pripada Hrvaški in manjši severni del Sloveniji. K temu polotoku prištevamo še manjše ozemlje Italije (Milje in Dolina) (wikipedia.2013). Ob hitrem pregledu zgodovine Istre ugotavljamo, da je bilo območje Istre z notranjostjo Krasa in Brkinov tesno politično, gospodarsko, ekonomsko in kulturno povezano, včasih bolj včasih manj.
Mleko za Istro
Samo za lažjo predstavitev kako je bilo območje Istre s Slovenskim ozemljem zelo gospodarsko in ekonomsko povezano naj navedem samo nekaj podatkov. V nekdanji mlekarni Hruševje so zbirali mleko iz farm in kmetij z območja Postojne. Letno ga je bilo tudi do 6 milijonov litrov. S tem mlekom so oskrbovali velik del turističnega območja Istre in Kvarnerja. Tudi nekdanje trgovsko podjetje »Preskrba« iz Sežane je imelo svoje trgovine po vsej Istri. Poleg tega se še dobro spominjam let, ko so istrski študentje pristopali v Divači na vlak za Ljubljano. Med sošolci je bilo kar nekaj študentov iz Istre. Na terenskih vajah smo v Istri videli ovčji hlev. Leta 1991 se še dobro spominjamo, ko se je prehranski poskus na kravah molznicah na eni od farm KZ Postojna zavlekel zaradi prodaje 30 krav molznic hrvaški Istri.
ISTRSKO GOVEDO – BOŠKARIN
Istrsko govedo – boškarin je avtohtona pasma goveda, ki naseljuje istrski polotok in Kvarnerske otoke. Na slovenskem ozemlju je bila reja istrskega goveda omejena na področje slovenske Istre.
Zgodovina
Istrsko govedo – boškarin, je predstavnik domačega primigenega goveda, katera izhodiščna oblika je izumrla vrsta (Bos primigenius) oz. divje evropsko govedo ali pragovedo. Številni fosilni ostanki pričajo o prisotnosti pragoveda (divjega evropskega goveda – Bos taurus primigenius), starodavnega prednika današnjega istrskega goveda v Istri že med ledeno dobo, ki se je ohranilo do konca kamene ali celo železne dobe in je predstavljalo eno najpomembnejših lovnih živali prebivalcev Istre. Nimamo pa dokazov o tem, da bi govedo tudi udomačili. Prevladuje mnenje, da je današnje istrsko govedo potomec podolcev, ki so jih v prvih stoletjih našega štetja v Istro pripeljale rimske legije po osvajanju ravnin ob Donavi, ter Atilove horde iz step in ravnin južne Rusije in Besarabije (Brajković in sod. 1999). Zgodnje študije genetske sestave istrskega goveda (Lazar, 1982) dokazujejo posebnost istrskega goveda v primerjavi z drugimi evropskimi pasmami. V 18. in začetkom 20. stoletja so bili opravljeni nekateri poskusi oplemenjevanja istrskega goveda z nekaterimi italijanskimi pasmami (romagnola, maremmana), vendar se je izkazalo, da imajo križanci slabše lastnosti kot izvorno govedo, zato so od leta 1931 istrsko govedo gojili samo še v čisti pasmi. To priča o zelo veliki starosti te pasme in o njenem močno utrjenem genotipu (podobno kot pri bovški ovci). Tudi študije genskega zapisa istrskega goveda in drugih evropskih pasem (Lazar, 1982) dokazujejo posebnost istrskega goveda v primerjavi z drugimi evropskimi pasmami.
OPIS ISTRSKEGA GOVEDA
Tip in oblike
Istrsko govedo je močne in grobe konstitucije, pozno zrelo in zelo dobro prilagojeno na skromne prehranske ter spremenljive vremenske razmere. Je pozno zrela pasma saj spolno zrelost doseže v starosti med 6. in 7. leti. Odlikuje ga odpornost, dolgoživost in dobre reprodukcijske lastnosti.
Glava
Glava je srednje dolga, klinastega izgleda, široka v predelu čela in se zoži proti gobcu. Čelo je srednje široko, včasih z manjšo udrtino, nosni in obrazni del sta izrazito dolga. Rogovi so veliki, v obliki lire, dolgi do 1,5 m, dosežejo do 30 cm obsega pri osnovi roga in do 1,2 m razpona med rogovi na vrhu. Pri osnovi so v odtenkih od sive do rumene barve, od polovice proti vrhu pa so sivi do temni. Rogovi bikov so krajši in debelejši, v primerjavi s kravami in voli, ki imajo tanjše i daljše rogove. Rogovi istrskega goveda so zares veličastni, tej pasmi goveda in njenim rejcem v ponos. Njihova prepoznavnost se lahko kosa z omišičenostjo pri belgijskem govedu ali recimo prepoznavnostjo repa pri debelorepih ovcah. Vrat istrskega goveda je mišičast, srednje dolg in ozek. Hrbtno linijo ima ta pasma izrazito ravno.
Okvir
Okvir istrskega goveda je velik in skladen. Trup je velik in skladno razvit, močan prsni koš priča o delavnih sposobnostih tega goveda. Omišičenost je sorazmerno dobra, čeprav v zadnjem delu manj izrazita. Višina vihra je med 136 – 142 cm pri odraslih kravah oziroma 145 -150 cm pri odraslih bikih. Dolžina trupa pri kravah je 155-170 cm ali 110-115% višine grebena. Prsi so globoke, dolge in malo ožje. Globina prsi se giblje med 51 in 53 % višine grebena, širina prsi pa med 30-33 % višine grebena. Medenica je dolga, proti koncu se zoži in spusti. Telesna masa krav istrskega goveda je med 550-650 kg, bikov med 650-900 kg. Voli dosežejo maso 1100 do 1300 kg.
Noge
Noge so močne, korektno grajene s pravilno okotenostjo. Skočni sklep je močan, izrazit in robusten. Obseg skočnice je 18 do 20 cm. Roževina parkljev je tako kot pri vseh primorskih pasmah domačih živali izrazito trdna in žilava. Biclji so povsem pravilni kar omogoča stabilen hod in dolgoživost pasme
Obarvanost
Barva istrskega goveda je svetlo siva do bela, s prehodi v temnejše nianse. Biki so navadno temnejši kot krave. Telo krav je svetlo sivo do belo, ki ponekod prehaja v temnejše nianse. Teleta se rodijo rdečkastorjave barve, v starosti med 3. in 4. mesecem starosti pa spremenijo to barvo v sivo. Za istrsko govedo je značilna temna pigmentacija gobca, nosnega hrbta, delov obraza, okrog oči, robov ušesnih školjk, spodnjega dela repa, stegen, bicljev, vratu in spodnjega dela prsnega koša. Sluznice očesnih vek in trepalnic so tudi temno obarvane. Jezik je svinčeno sive barve, nebo v ustih pa je v celoti ali pretežno temno. Področje analne odprtine in sramne kosti je sive do črne barve. Spodnja tretjina do polovica mošenj pri bikih je temna.
Značaj
Značaj istrskega goveda kaže na dobrovoljnost, stabilnost, vztrajnost, umirjenost, poslušnost in skromnost. Omenjene lastnosti so odraz stoletne reje istrskega goveda kot delovne živali s skromnimi potrebami po krmi. Istrsko govedo – boškarin je bilo znano po izjemni delovni sposobnosti, vzdržljivosti, odpornosti in vztrajnosti in je bilo v preteklosti nenadomestljiva delovna žival. Skromne razmere v katerih je pasma živela, natančna odbira istrskega kmeta in uporaba živali za delo so ji razvili te edinstven značajske poteze. Trdi pogoji niso omogočali večje prireje mleka ali mesa, kar pa ne pomeni, da ta pasma goveda nima visokih sposobnosti za prirejo le teh.
Vir fotografije: https://www.robivera.si/kmetija/boskarin/
SPOSOBNOSTI PRIREJE PRI ISTRSKEM GOVEDU
Proizvodne lastnosti istrskega goveda so se razvile v odnosu delo – meso – mleko. To je ustrezalo potrebam istrijanov nekdanjega časa. Primarna vloga je bila delo in proizvodnja mesa z dovolj veliko mlečnostjo za kmetovo družino. Industrializacija kmetijske pridelave, vstop mehanizacije, družbena gibanja na podeželju in gospodarska usmerjenost v turizem sredi 20. stoletja so povzročili opuščanje in zamenjavo istrskega goveda z donosnejšimi pasmami. V 70. In 80. letih dvajsetega stoletja je populacija istrskega goveda s približno 10.000 krav padla na komaj 100 krav. Izumrtje pasme so istrijani pravočasno preprečili z ukrepi za ohranitev in oživitev obstoječe populacije ter izvedli revitalizacijo pasme. Kljub temu, da lastnosti za prirejo mesa niso sistematično razvijali obstajajo vse možnosti za nadaljnje rejsko delo.
Mesnatost
Istrsko govedo – boškarin ima dobre osnove za razvoj želenih lastnosti za prirejo mesa: skladnost, velikost okvirja, kapaciteta rasti, porodna teža, lahke telitev, visoke dnevne priraste, visoka končno telesna masa in dobra kakovost mesa. S sistematično zastavljeno selekcijo in z ustreznim gospodarskim okoljem ter usmerjenim trženjem, lahko pasma istrskega goveda postane konkurenčna na področju mesa (kar so že dokazali naši sosedje v Istri). Kot pozno dozorela pasma ima istrsko govedo malo počasnejšo sposobnost rasti. Visoka kakovost mesa istrskega goveda potrjujejo posebne organoleptične lastnosti le tega in njegova visoka hranilna vrednost. Ocenjene lastnosti mesnatosti so naslednje:
- masa odraslih krav 550 – 650 kg, masa bikov 650 – 900 kg
- masa volov 1100 – 1300 kg
- masa telet ob telitvi 30 -35 kg
- dnevni prirasti v prvih šestih mesecih so med 850-900g/dan
- masa pri šestih mesecih do 240 kg, pri letu starosti do 350 kg oz. do 550 kg pri dveh letih
- klavnost se giblje med 53 do 59 %
Delovna sposobnost
Istrsko govedo – boškarin je bilo znano zaradi svojih izjemnih delovnih sposobnosti: vzdržljivost, odpornost in vztrajnost. Najpogosteje je bilo vpreženo v leseni voz. Goveda je imelo okoli gobca nagobčnik (mužarjole) iz pletene rumene vrbe (beke), s čemer so preprečili, da bi med potjo jedlo vinsko trto in da bi se paslo. Vrh rogov so govedorejci nataknili medeninaste kroglice s čimer so ljudi in govedo zaščitili pred poškodbami pri delu na polju in v hlevu. Na čelo so jim dali resice iz vrvi za zaščito pred muhami. Ovratniki so bili narejeni iz kostanja ali hrasta.
Prireja mleka
Istrsko govedo – boškarin se zgodovinsko gledano ni razvijalo zaradi visoke prireje mleka. Skromni pogoji v katerih se je razvijalo in živelo ter primarni delovni namen goveda niso dopuščali višjo prirejo mleka. Le-ta je morala zadostovati za vzrejo teleta in nekaj skromnih kilogramov za gospodinjstvo. Količinsko se prireja mleka v eni laktaciji giblje med 800 do 1500 kg z več kot 4,2 % mlečne maščobe.
Reprodukcijske lastnosti
Telice istrskega goveda parijo pri starosti 18 mesecev oziroma ko dosežejo 75 % končne telesne mase. Povprečna starost ob prvi telitvi je tako 28 mesecev. Brejost traja med 285 in 292 dnevi. Povprečna servis perioda traja 156 dni in povprečna doba med dvema telitvama 15 mesecev. Bike prično uporabljati za razplod z 18 do 20 meseci. V prvem letu je intenzivnost uporabe zmernejša bik na 10 krav medtem ko odrasle bike uporabljajo v razmerju bik na 25-30 krav.
ISTRSKO GOVEDO – BOŠKARIN V SLOVENSKI ISTRI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Podatkov o istrskem govedu v Sloveniji v pisnih virih ni na voljo. Istrsko govedo so redili na območju slovenske Istre, vse do Ilirske Bistrice do Brkinov. Z uvedbo umetnega osemenjevanja leta 1962 so z rjavo pasmo začeli pretapljati istrsko govedo (Palčič 2005 cit. po Fritz 1984). Živinorejska služba je v letih 1965/66 naročila intenzivno pretapljanje istrskega goveda z rjavo pasmo goveda. Prebil ocenjuje, da je bilo v teh letih na območju slovenske Istre še okrog 500 krav in 300 volov istrskega goveda (Prebil 2005 cit. po Palčič). V 10 letih je bila pasma v glavnem pretopljena.
Bjonda
Eden zadnjih primerkov istrskega goveda je bila krava Bjonda križanka z rjavo pasmo. Rejec je bil Viktor Ambrožič iz Puč 2 pri Šmarjah. Kravo Bjondo je kupil v Marušičih na hrvaški strani. Kravo je imel vse do leta 1995 ko so jo oddali v klavnico. Zadnjič so jo osemenili s semenom istrskega bika iz Buj, telila pa je novembra 1995 tik pred zakolom. Novorojeni telički so dali ime Gajarda, ki je po svoji materi prevzela poslanstvo zadnje istrske krave v Sloveniji. Lastnik se je nekaj časa zaman trudil, da bi zanjo dobil seme istrskega bika. Ni mu uspelo. V tem času se je krava obrejila na paši z bikom rjave pasme. Leta 2002 so kravo zaklali (Ambrožič 2005 cit. po Palčič 2005).
ŽELJE ZA NAPREJ
Življenje na Zemlji se je razvilo pred približno 3,5 milijardami let. Tekom evolucije so se razvile vrste in ekosistemi do stanja in pestrosti, ki jo poznamo danes in katere sestavni del je človek. Biotska raznovrstnost je življenjskega pomena za potek evolucije in vzdrževanje ekosistemov, ki ohranjajo življenje v biosferi in omogočajo nadaljnji razvoj človeštva. Pri tem je potrebno upoštevati gospodarske in družbene razmere sodobnega sveta. Priložnost se ponuja preko programa trajne zaščite avtohtonih pasem z njihovo uporabo za prirejo mesa ali mleka. Na ta način bi tudi reja istrskega goveda pridobila svoj gospodarski pomen in smisel.
V okviru projekta APRO je Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica v letu 2012 uvozil 10 brejih telic pasme istrsko govedo (IGO), ki predstavljajo matično čredo za ponovno razširitev istrskega goveda v Sloveniji. Pri rejcih v slovenski Istri so še vedno prisotna nostalgija in obenem želja po reji avtohtonega istrskega goveda. S ponovno naselitvijo tega goveda v Slovenijo in uvrstitev na seznam slovenskih avtohtonih pasem bi bile dane možnosti za širitev populacije istrskega goveda v Sloveniji. Tako bi lahko bilo istrsko govedo, tako kot istrska ovca oziroma istrska pramenka, ki ima isto območje nastanka – Istro, uvrščeno tako na slovenski kot na hrvaškem seznamu avtohtonih pasem. Znano je, da je bilo to govedo priznana avtohtona pasma Istre še v časih skupne domovine Jugoslavije. Konec leta 1980 je bilo v hrvaški Istri samo še 150 krav v čisti pasmi. Glavna zasluga za ohranitev in širitev istrskega goveda gre predvsem rejcem Zveze rejcev istrskega goveda (SIUG) ter lokalnim in državnim hrvaškim inštitucijam, ki so se in se zavedajo pomena ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali. Hrvaške denarne spodbude za rejo avtohtonih pasem in možnost trženja mesa po višji dodani vrednosti so nekateri odgovori na vprašanje: kako dati smisel reji avtohtonega istrskega goveda in drugih avtohtonih pasem?
Pomen reje istrskega goveda je v pridelavi zdrave hrane ob sonaravnem kmetovanju in izkoriščanju marginalnih površin. To je povezano z ohranjanjem poseljenosti podeželja in vzdrževanjem kulturne krajine. Oboje skupaj omogoča ohranjanje biotske pestrosti in genetske variabilnosti.
Zaradi intenzivnega razvoja živinoreje prihaja do zmanjšanja števila pasem vseh vrst domačih živali. To zmanjšuje možnost za nadaljnji razvoj živalskih pasem. Zato smo dolžni genotipe, ki sta jih v tisočletjih ustvarila narava in človek, ohraniti. Istrsko govedo je najbolje prilagojeno na okoljske, zemljepisne, podnebne in še kakšne razmere v Istri. Dviga voljo živinorejcem za rejo goveda, strokovnjakom samozavest za ustvarjalno delo in domačinom vrača veselje do njihovih rodnih krajev. Istrsko govedo je potrebno z vidika mesne usmeritve izboljšati, a to je samo majhen del njegovega poslanstva. Združuje Slovence in Hrvate v Istri v njihovem prizadevanju za preživetje, za kmetovanje in razvoj turizma. Združuje ta dva naroda v medsebojno sodelovanje. In tudi zato moramo narediti kar znamo in zmoremo da istrskemu govedu vrnemo njegovo mesto v njegovi Istri.
Avtorji članka: Vitomir Bric, Ida Štoka, Saša Volarič